Ticket to Ride

ZDA, 1872. Ni dolgo, odkar je londonski bohem Phileas Fogg sprejel stavo v višini 20 tisoč funtov, s katero je sklenil, da mu bo v 80-ih dneh uspelo obkrožiti svet – dosežek, ki ga zaključi z vožnjo na ekspresnem vlaku do Londona. Pod vtisom njegovega veličastnega podviga, s prijatelji sklenete drzno kupčijo za vrtoglavih sto tisoč dolarjev, predvsem pa za večno slavo! Kateremu izmed vas bo uspelo z železnico povezati največja ameriška mesta? Kdo izmed vas bo šel v zgodovinske učbenike kot simbol človeške iznajdljivosti in napredka?

V čem je USA drugačen od ostalih Ticket to Ride iger?

Gre za osnovno različico igre z ameriškim zemljevidom, ki je začela to priljubljeno serijo. Tako kot evropska različica, je tudi ameriška verzija samostojna igra, ki jo potrebujete za kasnejše razširitve (novi zemljevidi, kot npr. Švica in Indija, Nizozemska, itd.). V primerjavi z evropsko različico so pravila še malenkost bolj preprosta. Ker ni sistema železniških postaj, ki bi vam omogočal, da lahko izkoristite tudi nasprotnikove proge, bo pri polni mizi igralcev bitka za položaj neizprosna. Recimo, da se boste na trenutke počutili, kot bi bili zaprti v živinskem vagonu skupaj s čredo slonov.

Kako se igra?

Vsak igralec na začetku izbere svoje kartice destinacij, ki jih vidi le sam. Na njih je navedeno kateri dve mesti na zemljevidu mora povezati. Cilj izpolni s postopnim postavljanjem vagonov svoje barve na posamezne proge na zemljevidu. Železniški načrti, oz. trase so različno obarvani. Da bi na njih lahko položil vagone, mora igralec zbrati dovolj kartic želene barve (npr. rumene). Na svoji potezi lahko igralec vleče barvne kartice ali pa postavlja vagone. Igra je zato zelo preprosta in hitra. Konec igre je, ko prvemu igralcu ostaneta le še 2 vagona od skupno 45, kar se v povprečju zgodi v približno eni uri.

V čem je čar?

Med igranjem Ticket to Ride vlada neskončno zabavna napetost, ki temelji na stalno prisotnem pogledovanju k nasprotnikom in ugibanjem, kakšni so njihovi cilji in kje bodo postavili svojo naslednjo progo. Ne znamo vam opisati užitka, ki ga doživiš, ko za eno potezo prehitiš soigralca s prihodom v mesto in si s tem prihraniš obvoz dolg 8 vagonov.

Komu je namenjena?

Ne pretiravamo, če rečemo, da gre za najbolj dostopno moderno družabno igro. Pravila so tako enostavna, da jo lahko enakovredno igrajo tako otroci kot starejši in ponuja dovolj velik miselni in taktičen izziv za vse starosti. Poleg tega je enako zanimiva v dvoje ali troje, kot tudi takrat, ko je za mizo štiri ali pet igralcev.

Zakaj jo imamo tako radi?

Ne le da je fantastično uravnotežena in preprosta igra – tudi izdelava je vrhunska. Elementi so barviti in izvirni, ilustracije pa se na zelo nevsiljiv in simpatičen način skladajo s tematiko meščanskega življenja ob koncu 19. stoletja. Pa vagončki! Zemljevid bo ob koncu igre poln barvitih linij. Morda v tem trenutku mislite, da se hecamo, toda na koncu igre boste neverjetno ponosni na vse svoje uspešne povezave in vagone vam bo kar nekoliko težko pospraviti nazaj v škatlo. Ne skrbite, objavljanje selfiejev z besedami kot so “železna kanclerka” in “za zajtrk jem premog” so popolnoma normalen pojav.

GremoŠeEno* kriterij:

Ticket to Ride si v naši posebni kategoriji ne zasluži le potrditve, temveč pet zvezdic. Zasluži si jih tako posamezna igra, kot tudi celotna serija. Igro smo preigrali več kot 50-krat, pa vendar se zdi, da se lahko o njej še ogromno naučimo. Potem pa je tu še cela kolekcija dodatnih zemljevidov, ki ne spremeni le terena, na katerem postavljate proge, temveč tudi popestri pravila in prilagodi igro številu igralcev … Zagotovo igra, ki bo z vami leta in leta.

*GremoŠeEno je poseben kriterij, s katerim označujemo sposobnost igre, da v solznih očeh poražencev po koncu štetja točk prebudi upanje in zanos, ki svoj crescendo doživi v glasnem kriku: “Gremo še eno!”